Poglavje 7 – Teorija
3. Premisleki glede kibernetskega zavarovanja in odgovornosti
3.2. Premisleki o odgovornosti in kibernetske zlorabe
Pomorski operaterji morajo temeljito oceniti tveganja odgovornosti, povezana s zlorabami v kibernetskem prometu. Neupoštevanje predpisov o kibernetski varnosti, kot sta IMO in GDPR, lahko povzroči znatne kazni, pravne postopke in škodo ugledu. Kibernetski napadi, ki povzročijo finančno ali operativno škodo zunanjim osebam, lahko vodijo do pravnih zahtevkov strank, partnerjev ali deležnikov, vključno s tistimi, ki so povezani z motnjami v dobavni verigi, zamudami tovora ali okoljskimi nevarnostmi. Poleg tega pogodbeni sporazumi, kot so pogodbe o najemu plovila, zavarovalne police in dogovori s prodajalci, pogosto vključujejo posebne obveznosti glede kibernetske varnosti, neupoštevanje pa lahko povzroči finančne kazni ali spore. Zlorabe podatkov, ki vključujejo podatke o posadki ali potnikih, predstavljajo dodatna tveganja, ki lahko povzročijo tožbe, odškodninske zahtevke in regulativni nadzor v skladu z zakoni o varstvu podatkov. Nenazadnje so lahko organizacije, ki ne izvajajo ustreznih ukrepov za kibernetsko varnost, odgovorne za malomarnost. Izkazovanje potrebne skrbnosti s proaktivnimi varnostnimi praksami in upoštevanjem panožnih standardov je bistvenega pomena za ublažitev teh tveganj (IACS, 2021).
Regulativna odgovornost
Z uvedbo sodobnih predpisov o varstvu podatkov, kot so GDPR (EU), CCPA (ZDA) in LGPD (Brazilija), se je organizacijska odgovornost za varovanje osebnih podatkov znatno povečala. Podjetja morajo izvajati ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe, poročati o zlorabah podatkov v 72 urah, kot to zahteva GDPR, in posameznikom zagotoviti možnost dostopa do svojih osebnih podatkov, njihovega spreminjanja in brisanja.
Pogodbena in medorganizacijska odgovornost
Sodobna podjetja pogosto sodelujejo z več različnimi zunanjimi ponudniki IT, storitev v oblaku ali plačilnih storitev. Vsako takšno razmerje zahteva sporazum o obdelavi podatkov (data processing agreement - DPA) in jasno opredelitev obsega odgovornosti.
Pogodba o obdelavi podatkov, ki je skladna z GDPR, mora vsebovati:
- pojasnilo, kdo je upravljavec podatkov,
- pojasnilo, kdo je obdelovalec podatkov,
- predmet in trajanje obdelave podatkov,
- narava in namen obdelave podatkov,
- vrsta zaupanih osebnih podatkov in kategorije oseb, na katere se ti podatki nanašajo,
- opredelitev obveznosti in pravic upravljavca podatkov,
- izjava obdelovalca, v kateri so navedene njegove obveznosti.
Modeli deljene odgovornosti
V računalništvu v oblaku deluje model deljene odgovornosti, pri katerem si odgovornost za varnost delita ponudnik storitev in naročnik. Ponudnik je odgovoren za fizično varnost podatkovnih centrov, strojne infrastrukture in osnovne programske plasti (npr. posodobitve sistema). Naročnik pa je odgovoren za upravljanje dostopa do sistemov, konfiguriranje varnosti, posodabljanje programske opreme, ki deluje na najetih virih, ter za zavarovanje podatkov, ki se prenašajo in shranjujejo v oblaku. Ta delitev odgovornosti zahteva tesno sodelovanje med obema stranema in natančno razumevanje obsega odgovornosti – kar je pogosto izziv, zlasti v okoljih z več oblaki. Napačne predpostavke o pristojnostih lahko vodijo do varnostnih vrzeli, za katere se nobena stran formalno ne čuti odgovorne. Zato je ključnega pomena pisanje podrobne dokumentacije in uporaba orodij za spremljanje ravni varnosti in skladnosti z ustaljenimi postopki.
Klavzule o odškodnini
Klavzule o odškodnini postajajo vse pogostejše v pogodbah med podjetji, tj. določbe, ki od ene stranke zahtevajo kritje škode, finančnih izgub in pravnih stroškov druge stranke, ki nastanejo zaradi kibernetskih napadov. Takšne klavzule igrajo pomembno vlogo pri obvladovanju pogodbenega tveganja, zlasti v okoljih, kjer si več strank deli odgovornost za skupne sisteme in podatke. Klavzule o odškodnini lahko vključujejo:
- povračilo stroškov, ki nastanejo zaradi regulativnih in sodnih postopkov,
- kritje stroškov obveščanja strank o uhajanju podatkov,
- povračilo stroškov prekinitve poslovanja,
- kritje pogodbenih kazni za končne kupce.
Da bi bile učinkovite, morajo biti natančno oblikovane, navajati morajo konkretne primere, v katerih začnejo veljati, in jasno razdeliti obseg odgovornosti. Pogosto so predmet pogajanj že v fazi sklepanja okvirnega sporazuma ali ponudbe. Za zavarovalnice je prisotnost takšnih klavzul v pogodbah tudi pozitiven signal o zrelosti organizacije pri upravljanju tveganj, kar lahko vpliva na višino premije ali razpoložljivost zavarovalnega kritja.
Kibernetska varnost v pomorskem sektorju
Pomorstvo kot del kritične infrastrukture mora na poseben način upoštevati kibernetske grožnje. Avtomatizacija pristaniških procesov, digitalni navigacijski sistemi, integracija dobavnih verig z rešitvami v oblaku in odvisnost od komunikacije na daljavo izpostavljajo sektor napadom, ki lahko vodijo do:
- izpadov obratovanja pristanišč in ladij,
- motnje v globalni logistiki,
- grožnje za varnost ljudi in okolja.
Politike, namenjene pomorskemu sektorju, pogosto vključujejo razširjeno kritje, ki vključuje:
- motnje v obratovanju pristanišča in plovil,
- kibernetski napadi na sisteme na krovu (npr. ECDIS, AIS, GMDSS),
- prekinitev prenosa podatkov in izguba povezave s sedežem podjetja,
- stroški alternativnih prevoznih ureditev zaradi okvare IT,
- odgovornost do strank in izvajalcev za zamude,
- kritje stroškov inšpekcijskih pregledov in varnostnih revizij po napadu.
Vloga IMO pri urejanju pomorske kibernetske varnosti
Mednarodna pomorska organizacija (IMO) je v odgovor na naraščajoče grožnje razvila smernice za upravljanje kibernetskih tveganj na morju. Od 1. januarja 2021 mora v skladu z resolucijo IMO MSC.428(98) vsaka ladja, za katero velja konvencija SOLAS (vključno s trgovskimi in potniškimi ladjami), dokazati, da upravlja kibernetska tveganja kot del sistema upravljanja varnosti (kodeks ISM). To pomeni, da morajo lastniki in upravljavci ladij:
- prepoznati grožnje in ranljivosti v IT in OT sistemih,
- izvajati preventivne postopke in postopke za odziva na napade,
- usposabljati osebje na področju kibernetske higiene,
- redno testirati varnostne ukrepe in posodabljati sisteme.
Izpolnjevanje teh zahtev postaja vse bolj pogoj za pridobitev kibernetskega zavarovanja za lastnike ladij in ključni element ocen tveganja zavarovalnic.