2. Smernice in resolucija IMO MSC.428(98)
Pregled resolucije IMO MSC.428(98) in njene zahteve po vključitvi upravljanja kibernetskih tveganj v sistem upravljanja varnosti (SMS)
Mednarodna pomorska organizacija (IMO) je prepoznala naraščajočo grožnjo kibernetskih tveganj za pomorski sektor. Za reševanje teh izzivov je bila sprejeta resolucija IMO MSC.428(98), ki nalaga, da se upravljanje kibernetskih tveganj do 1. januarja 2021 vključi v sistem upravljanja varnosti (SMS). Resolucija poudarja, da morajo lastniki in upravljavci ladij oceniti kibernetska tveganja in izvesti ukrepe za zaščito svojih plovil in sistemov na krovu.
Ključni vidiki resolucije IMO MSC.428(98) vključujejo:
- Zahtevo, da ladijske družbe vključijo kibernetsko varnost v svoje obstoječe sisteme za upravljanje varnosti (SMS).
- Pristop k prepoznavanju in blaženju kibernetskih groženj, ki temelji na tveganju.
- Pomen nenehnega spremljanja, posodabljanja in izboljševanja praks kibernetske varnosti.
- Priznavanje obstoječih panožnih smernic, kot so smernice BIMCO, IACS in ameriške obalne straže (BIMCO et al., 2020; IACS, 2021).
Kako zagotoviti skladnost s priporočili IMO za kibernetsko varnost
Skladnost s smernicami IMO za kibernetsko varnost zahteva naslednje korake:
- Ocena tveganja: Prepoznavanje potencialnih kibernetskih groženj za sisteme na krovu in ocenjevanje njihovega vpliva (IMO, 2017a).
- Izvajanje strategij blaženja: Uporaba varnostnih ukrepov, kot so požarni zidovi, nadzor dostopa in sistemi za zaznavanje vdorov (Sowmya & Anita, 2023).
- Usposabljanje in ozaveščanje posadke: Izobraževanje osebja o dobrih praksah kibernetske varnosti, napadih lažnega predstavljanja in varni uporabi sistema.
- Načrtovanje odziv na napade: Vzpostavitev okvira za odkrivanje, odziv in okrevanje po kibernetskih napadih.
- Redni pregledi in posodobitve: Zagotavljanje, da politike SMS odražajo najnovejše grožnje in razvoj v panogi.
Kibernetske tehnologije so postale bistvene za delovanje in upravljanje številnih sistemov, ki so ključni za varnost in zaščito ladijskega prometa ter zaščito morskega okolja. V nekaterih primerih morajo ti sistemi izpolnjevati mednarodne standarde in zahteve države, pod zastavo katere plujejo. Vendar pa lahko ranljivosti, ki nastanejo zaradi dostopa do teh sistemov, njihovega medsebojnega povezovanja ali mreženja, vodijo do kibernetskih tveganj, ki jih je treba obravnavati. Ranljivi sistemi lahko vključujejo, vendar niso omejeni na:
- Sistem za upravljanje na poveljniškem mostu,
- Sistemi za ravnanje in upravljanje s tovorom,
- Sistemi za upravljanje pogona in strojev ter sistemi za nadzor moči pogona,
- Sistemi za nadzor dostopa,
- Sistemi za upravljanje plovila in upravljanje storitev za potnike,
- Javna omrežja, namenjena potnikom,
- Administrativni sistemi in sistemi za dobro počutje posadke,
- Komunikacijski sistemi.
Upoštevati je treba razliko med informacijsko tehnologijo in operativno-tehnološkimi sistemi. Informacijske sisteme lahko razumemo kot sisteme, ki se osredotočajo na uporabo podatkov kot informacij. Operativno-tehnološke sisteme lahko razumemo kot sisteme, ki se osredotočajo na uporabo podatkov za nadzor ali spremljanje fizičnih procesov. Poleg tega je treba upoštevati tudi zaščito informacij in izmenjavo podatkov znotraj teh sistemov.
Čeprav te tehnologije in sistemi zagotavljajo znatno povečanje učinkovitosti za pomorstvo, predstavljajo tudi tveganja za kritične sisteme in procese, povezane z delovanjem sistemov, ki so sestavni del ladijskega prometa. Ta tveganja lahko izhajajo iz ranljivosti, ki izhajajo iz neustreznega delovanja, integracije, vzdrževanja in zasnove kibernetskih sistemov, ter iz namernih in nenamernih kibernetskih groženj.
Grožnje predstavljajo zlonamerna dejanja (npr. vdor v sistem ali vnos zlonamerne programske opreme) ali nenamerne posledice neškodljivih dejanj (npr. vzdrževanje programske opreme ali uporabniških dovoljenj). Na splošno ta dejanja razkrivajo ranljivosti (npr. zastarelo programsko opremo ali neučinkovite požarne zidove) ali izkoriščajo ranljivost v operativni ali informacijski tehnologiji. Učinkovito upravljanje kibernetskih tveganj bi moralo upoštevati obe vrsti groženj.
Ranljivosti so lahko posledica neustreznosti pri zasnovi, integraciji in/ali vzdrževanju sistemov, pa tudi pomanjkljivosti v kibernetski disciplini. Na splošno velja, da kadar so ranljivosti v operativni in/ali informacijski tehnologiji izpostavljene ali izkoriščene, bodisi neposredno (npr. šibka gesla, ki vodijo do nepooblaščenega dostopa) bodisi posredno (npr. odsotnost omrežne ločitve), lahko to vpliva na varnost ter zaupnost, celovitost in razpoložljivost informacij. Poleg tega lahko izpostavljene ali izkoriščene operativne in/ali informacijske ranljivosti vplivajo na varnost, zlasti kadar so ogroženi kritični sistemi (npr. navigacijski sistemi na poveljniškem mostu ali glavni pogonski sistemi).
Učinkovito upravljanje kibernetskih tveganj bi moralo upoštevati tudi vplive na varnost in zaščito, ki izhajajo iz izpostavljenosti ali izkoriščanja ranljivosti v sistemih informacijske tehnologije. To lahko nastane zaradi neustrezne povezave z operativnimi tehnološkimi sistemi ali zaradi postopkovnih napak operativnega osebja ali zunanjih oseb, kar lahko ogrozi te sisteme (npr. neustrezna uporaba odstranljivih medijev, kot je pomnilniški ključek).
Zaradi teh hitro spreminjajočih se tehnologij in groženj je težko obravnavati ta tveganja zgolj s tehničnimi standardi. Zato te smernice priporočajo pristop k obvladovanju kibernetskih tveganj, ki je odporen in se razvija kot naravna razširitev obstoječih praks upravljanja varnosti in zaščite.
Pri obravnavi morebitnih virov groženj in ranljivosti ter povezanih strategij za zmanjševanje tveganj je treba upoštevati tudi več različnih možnosti nadzora za upravljanje kibernetskih tveganj, vključno z upravljavskimi, operativnimi ali postopkovnimi in tehničnimi kontrolami.
Uporaba
Te smernice so namenjene predvsem vsem organizacijam v pomorstvu in so zasnovane tako, da spodbujajo prakse upravljanja varnosti in zaščite na kibernetskem področju.
Ker se zavedamo, da v pomorstvu ni dveh enakih organizacij, so te smernice formulirane v splošnih izrazih, da bi imele široko uporabo. Ladje z omejenimi kibernetskimi sistemi lahko ugotovijo, da je preprosta uporaba teh smernic zadostna; vendar pa lahko ladje s kompleksnimi kibernetskimi sistemi zahtevajo večjo raven oskrbe in bi morale poiskati dodatne vire pri uglednih panožnih in vladnih partnerjih.
Elementi upravljanja kibernetskih tveganj
Za namene teh smernic upravljanje kibernetskih tveganj pomeni proces prepoznavanja, analiziranja, ocenjevanja in sporočanja kibernetskega tveganja ter njegovega sprejemanja, izogibanja, prenosa ali zmanjševanja na sprejemljivo raven, pri čemer se upoštevajo stroški in koristi ukrepov za deležnike.
Cilj upravljanja kibernetskih tveganj v pomorskem prometu je podpirati varen in zanesljiv ladijski promet, ki je operativno odporen na kibernetska tveganja.
Učinkovito upravljanje kibernetskih tveganj se mora začeti na ravni višjega vodstva. Višje vodstvo bi moralo v vse ravni organizacije vgraditi kulturo ozaveščenosti o kibernetskih tveganjih ter zagotoviti celosten in prilagodljiv režim upravljanja kibernetskih tveganj, ki deluje neprekinjeno in se nenehno ocenjuje z učinkovitimi mehanizmi povratnih informacij.
Eden od sprejetih pristopov za dosego zgoraj navedenega je celovita ocena in primerjava trenutnih in želenih položajev organizacije pri upravljanju kibernetskih tveganj. Takšna primerjava lahko razkrije vrzeli, ki jih je mogoče odpraviti za doseganje ciljev upravljanja tveganj s pomočjo načrta za upravljanje kibernetskih tveganj, ki je določen s prednostnimi nalogami. Ta pristop, ki temelji na tveganju, bo organizaciji omogočil, da svoje vire uporabi na najučinkovitejši način.
Te smernice predstavljajo funkcionalne elemente, ki podpirajo učinkovito upravljanje kibernetskih tveganj. Ti funkcionalni elementi niso zaporedni – vsi bi morali biti v praksi sočasni in neprekinjeni ter bi jih bilo treba ustrezno vključiti v okvir za upravljanje tveganj:
- Identifikacija: Določite vloge in odgovornosti osebja za upravljanje kibernetskih tveganj ter opredelite sisteme, sredstva, podatke in zmogljivosti, ki v primeru motenj predstavljajo tveganje za delovanje ladij.
- Zaščita: Izvajanje procesov in ukrepov za nadzor tveganj ter načrtovanje nepredvidenih dogodkov za zaščito pred kibernetskim dogodkom in zagotavljanje neprekinjenega delovanja ladijskega prometa.
- Zaznavanje: Razviti in izvajati dejavnosti, potrebne za pravočasno zaznavanje kibernetskega dogodka.
- Odziv: Razviti in izvajati dejavnosti in načrte za zagotavljanje odpornosti in obnovitev sistemov, potrebnih za ladijske operacije ali storitve, ki so bile oslabljene zaradi kibernetskega dogodka.
- Obnova: Določite ukrepe za varnostno kopiranje in obnovo kibernetskih sistemov, potrebnih za ladijske operacije, na katere je vplival kibernetski dogodek.
Ti funkcionalni elementi zajemajo dejavnosti in želene rezultate učinkovitega obvladovanja kibernetskih tveganj v kritičnih sistemih, ki vplivajo na pomorske operacije in izmenjavo informacij, ter predstavljajo stalen proces z učinkovitimi mehanizmi povratnih informacij.
Učinkovito upravljanje kibernetskih tveganj bi moralo zagotoviti ustrezno raven ozaveščenosti o kibernetskih tveganjih na vseh ravneh organizacije. Raven ozaveščenosti in pripravljenosti bi morala biti ustrezna vlogam in odgovornostim v sistemu upravljanja kibernetskih tveganj.
Dobre prakse za izvajanje upravljanja kibernetskih tveganj
Pristop k upravljanju kibernetskih tveganj, opisan v tem dokumentu, zagotavlja osnovo za boljše razumevanje in upravljanje kibernetskih tveganj, s čimer omogoča pristop k upravljanju tveganj za obravnavo kibernetskih groženj in ranljivosti. Za podrobna navodila o upravljanju kibernetskih tveganj se morajo uporabniki teh smernic sklicevati tudi na zahteve vlad članic in uprav držav zastav ter ustrezne mednarodne in panožne standarde ter dobre prakse.
Dodatna navodila in standardi lahko vključujejo, vendar niso omejeni le na:
- Smernice o kibernetski varnosti na ladjah, ki so jih pripravili in podprli ICS, IUMI, BIMCO, OCIMF, INTERTANKO, INTERCARGO, InterManager, WSC in SYBAss.
- Konsolidirano priporočilo IACS o kibernetski odpornosti (priporočilo 166).
- Standard SO/IEC 27001 o informacijski tehnologiji – Varnostne tehnike – Sistemi upravljanja informacijske varnosti – Zahteve. Skupaj sta ga objavila Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) in Mednarodna elektrotehnična komisija (IEC).
- Okvir ameriškega Nacionalnega inštituta za standarde in tehnologijo za izboljšanje kibernetske varnosti kritične infrastrukture ( okvir NIST).
- Smernice IAPH za kibernetsko varnost pristanišč in pristaniških objektov.